Ustavno sodišče je z odločbo U-I-83/20 dne 27. 8. 2020 odločilo, da začasna omejitev gibanja v času prvega vala epidemije COVID-19 ni bila neskladna z Ustavo RS. Pri tem je presojalo ustavno skladnost dveh odlokov Vlade, sprejetih zaradi zajezitve in obvladovanja epidemije COVID-19, in sicer Odloka o začasni splošni prepovedi gibanja in zbiranja ljudi na javnih mestih in površinah v Republiki Sloveniji ter prepovedi gibanja izven občin in Odloka o začasni splošni prepovedi gibanja in zbiranja ljudi na javnih krajih, površinah in mestih v Republiki Sloveniji ter prepovedi gibanja izven občin (v nadaljevanju oba skupaj kot: izpodbijana odloka). Presoja se je odvijala v okviru vprašanja, ali je bila prepoved gibanja oseb izven območja občine stalnega ali začasnega prebivališča, ki sta jo določala izpodbijana odloka, skladna s prvim odstavkom 32. člena Ustave, ki vsakomur zagotavlja svobodo gibanja.
Presojo je Ustavno sodišče opravilo na podlagi testa legitimnosti, ki pomeni presojo, ali se z določenim posegom zasleduje ustavno dopusten cilj, ter test sorazmernosti, ki obsega presojo primernosti, nujnosti in ožje sorazmernosti posega.
Ustavno sodišče je odločilo, da je Vlada RS z uvedbo omejitve gibanja na občino prebivališča zasledovala ustavno dopusten cilj, tj. zajezitev in obvladovanje širjenja nalezljive bolezni COVID-19, s tem pa tudi varstvo zdravja in življenja ljudi, ki ju ta bolezen ogroža. Pri tem je Ustavno sodišče poudarilo, da je prizadevanje za ta cilj tudi ustavna dolžnost državne oblasti, saj bi prepočasen ali nezadosten odziv na pojav nalezljive bolezni, ki lahko resno ogrozi zdravje ali celo življenje ljudi, lahko bil v neskladju z obveznostjo države do varovanja človekovih pravic – pravice do življenja, pravice do telesne in duševne celovitosti in pravice do zdravstvenega varstva.
Ob presoji sorazmernosti je Ustavno sodišče uvodoma kot pomembno okoliščino presoje izpostavilo dejstvo, da se je državna oblast ob uvajanju ukrepov soočala z visoko stopnjo negotovosti, saj je bila bolezen COVID-19 ob izbruhu znanstveno in medicinsko neraziskana. Kljub negotovosti pa morajo uvedeni ukrepi temeljiti na utemeljenih razlogih in predvidevanjih, ki jih je bilo mogoče upoštevati v času njihovega sprejetja, v okviru tega pa ima oblast, ki je odgovorna za obvladovanje tveganj epidemije, široko polje presoje glede izbire ukrepov.
Prepoved gibanja izven občine prebivališča je po presoji Ustavnega sodišča primeren ukrep za dosego zasledovanega cilja, saj je bila izkazana verjetnost, da bi (glede na podatke, ki so obstajali v času sprejetja izpodbijanih odlokov) lahko prispevala k zmanjšanju ali upočasnitvi širjenja bolezni COVID-19, in sicer predvsem z zmanjševanjem števila stikov med osebami, ki so prebivale na območjih z višjim številom okužb, torej z višjim tveganjem za prenos okužbe, in osebami na območjih z nižjim številom okužb ali celo brez njih.
Pri presoji nujnosti posega je Ustavno sodišče kot bistveno upoštevalo, da do tedaj sprejeti ukrepi (prim. zaprtje šol in vrtcev, zaustavitev javnega prometa, ipd.) v času sprejetja izpodbijanih odlokov niso kazali na to, da bo zgolj z njihovo pomočjo mogoče preprečiti širjenje okužbe do te mere, da bi lahko bila vsem bolnikom zagotovljena ustrezna zdravstvena oskrba. V teh pogojih so bili nadaljnji ukrepi, ki bi lahko preprečili širjenje okužbe, hkrati pa tudi ohranili stabilnost zdravstvenega sistema, nujni.
Nadalje je Ustavno sodišče presodilo, da je bil ukrep omejitve gibanja na občino prebivališča prav tako sorazmeren v ožjem smislu. Slednje pomeni, da je izkazana stopnja verjetnosti pozitivnega vpliva ukrepa na varovanje zdravja in življenja ljudi odtehtala težo posega v njihovo svobodo gibanja. Kot relevantno pri tej presoji je Ustavno sodišče kot pomembno okoliščino štelo, da je prepoved gibanja izven občine prebivališča predvidevala več izjem (zagotovljen je bil npr. dostop do lekarn, trgovin z živili, prihod in odhod na delo ipd). Poleg tega je Ustavno sodišče poudarilo, da dlje ko ukrep traja, bolj invaziven postaja poseg, zato je potrebno stanje periodično preverjati in se mu prilagajati. Izpodbijana odloka sicer ob uveljavitvi nista izrecno postavila svoje časovne meje, vendar sta veljala relativno kratek čas in v dneh svoje veljavnosti (še) nista mogla prerasti teže svoje prvotne invazivnosti. Hkrati je Ustavno sodišče pojasnilo, da lahko ukrepi zajemajo območje celotne države, če so območja, za katera je mogoče na podlagi obstoječih strokovnih informacij ugotoviti obstoj tveganj, raztresena po vsej državi in na drug način ni mogoče doseči ustavno dopustnega cilja.
V skladu z navedenim je Ustavno sodišče odločilo, da prepoved gibanja izven občine prebivališča ni nesorazmerno posegla v svobodo gibanja iz prvega odstavka 32. člena Ustave.
Poleg navedene pobude za presojo ustavnosti je bilo na Ustavno sodišče vloženih še več drugih pobud, ki zatrjujejo neskladnost izpodbijanih odlokov z Ustavo in Zakonom o nalezljivih boleznih, hkrati pa tudi neskladnost nekaterih drugih zakonskih določb, na katerih temeljita izpodbijana odloka, z Ustavo, o katerih Ustavno sodišče še ni odločalo.
