Vrhovno sodišče RS je decembra letos sprejelo odločitev o revizijah devetih delavcev, ki so zahtevali ugotovitev obstoja delavnega razmerja in priznanje pravic iz delovnega razmerja pri Luki Koper d.d.
Delavci so bili zaposleni pri »izvajalkah pristaniških storitev« (IPS), družbah, kateri edini poslovni partner je bila Luka Koper. Z njo so bile v pogodbenem razmerju na podlagi pogodb o opravljanju luško prekladalnih in drugih storitev, ki so navzven predstavljale obligacijskopravno podjemno pogodbo. V resnici so bile pogodbe le navidezne, saj izvajalke pristaniških storitev nikoli niso izvajale kakršnih koli storitev v oziroma za Luko Koper, temveč so ji zgolj posredovale delovno silo.
Delavci so delo dejansko opravljali pri Luki Koper, pri tem pa so bili v celoti pod njenim nadzorom, vključeni v njen delovni proces v njenih delovnih prostorih ter opremi. Delo so na tak način opravljali dlje časa opravljali nepretrgano, prejemali pa so minimalno plačo in delali dolge izmene. Delavcev, ki so delo pri Luki Koper opravljali v podobnih okoliščinah, je bilo vsak dan povprečno med 640 in 700. Izvajalke pristaniških storitev so delavcem v letu 2019 odpovedale pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zaradi zmanjšanja prometa z Luko Koper.
Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je takšen poslovni model nezakonit. Izvajalke pristaniških storitev niso izpolnjevale pogojev za posredovanje dela delavcev skladno z Zakonom o delovnih razmerjih in Zakonom o urejanju trga dela, zaradi česar delavcev ne bi smele napotiti na delo k Luki Koper, le-ta pa jih ne bi smela sprejemati. Sporno je tudi dejstvo, da je Luka Koper sodelovala le z družbami, ki niso izpolnjevale zakonskih pogojev za zagotavljanje dela delavcev. Nadalje je bilo tudi opravljanje dela delavcev pri Luki Koper dolgotrajno in neprekinjeno, vendar je delo napotenega delavca skladno s tretjim odstavkom 163. člena ZUTD in prvim odstavkom 61. člena ZDR-1 le začasne narave. Skladno z zakonodajo bi morali delavci prejemati vsaj tolikšno plačo in delo opravljati vsaj v takšnih pogojih, kot so to delo opravljali delavci, formalno zaposleni pri Luki Koper. Izvajalke pristaniških storitev in Luka Koper so s tem delavce zlorabljali, saj so ti delo opravljali na poziv, na podlagi katerega so en dan vnaprej izvedeli, kje se morajo naslednji dan zglasiti in koliko ur bodo delo opravljali. Pri tem so delo opravljali v neenakomerno razporejenem delovnem času, brez spoštovanja delovnopravnih pravil o počitku, za svoje delo pa so za razliko od delavcev, uradno zaposlenih pri Luki Koper, prejemali minimalno plačo. Na tak način je Luka Koper z zmanjšanjem stroškov delovne sile povečala svoj dobiček.
Vrhovno sodišče je presodilo, da so delavci v relevantnem obdobju bili v prikritem delovnem razmerju z Luko Koper, slednja pa je delovna razmerja navzven prenesla na druge delodajalce, vendar je sama ohranila odločilen vpliv na njihovo dejavnost in zaposlovanje, v razmerju do delavcev pa je dejansko nastopala kot delodajalec.
Upoštevaje vse navedeno je Vrhovno sodišče RS odločilo, da delavci od datuma prenehanja pogodbe o zaposlitvi pri izvajalkah pristaniških storitev utemeljeno ugotavljajo obstoj delovnega razmerja pri Luki Koper. Za čas trajanja pogodbe o zaposlitvi pa je Vrhovno sodišče RS odločilo, da je Luka Koper delavcem odgovorna za plačilo razlike v prejemkih, ki bi jih delavci skladno z zakonodajo morali prejeti.
Odločitve Vrhovnega sodišča RS predstavljajo pomemben korak v zgodbi IPS delavcev, ki zaradi kršitev njihovih delovnopravnih pravic v medijih sicer odmeva že dlje časa. Obenem so odločitve ključnega pomena za odločitve v vseh preostalih sodnih postopkih IPS delavcev, ki še niso zaključeni.
