Ustavno sodišče (v nadaljevanju: »USRS«) je dne 26. 5. 2022 sprejelo dve odločbi, v katerih je razveljavilo tretji odstavek 65. člena ter drugi stavek tretjega odstavka 169. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: »ZIZ«).
V odločbi številka U-I-189/21-12 je odločilo, da tretji odstavek 65. člena ZIZ posega v ustavno varovano človekovo pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave, kolikor se nanaša na izvršbo na premičnine. Zakonodajalcu je določilo enoletni rok za odpravo ugotovljene protiustavnosti. Zadevni odstavek je namreč določal prekluzivni rok 30 dni za začetek pravde na ugotovitev, da izvršba na premično stvar ni dopustna.
USRS je potrdilo, da določba sicer izpolnjuje pogoj ustavno dopustnega cilja – hitrejše in učinkovitejše izvršbe, vendar je ugotovilo, da ukrep ni sorazmeren v ožjem smislu, saj obstaja neravnotežje med interesi ter upravičenji upnika in tretjega v izvršbi. Natančneje, razveljavljena določba ni omogočala zadostnega realnega in učinkovitega varstva osebam, ki so lahko vpletene v »tujo« izvršbo tako, da upnik poseže na njihovo, ne pa na dolžnikovo premično stvar. Posledično sta bila tako položaja upnika in morebitne tretje osebe neuravnotežena. Nadalje, je USRS poudarilo, da je rok 30 dni prekratek, z njegovim potekom pa tretji praviloma izgubi možnost pravnega varstva svojih pravic civilnega prava pred grozečo izgubo zaradi prodaje v premičninski izvršbi. Poleg tega, možnost vlaganja izločitvenih tožb, ki ne bi bila omejena s tem rokom, ne bi bistveno prizadela upnikovih interesov za hitro in učinkovito izvršbo.
V odločbi številka U-I-179/21-14, pa je USRS razveljavilo drugi stavek tretjega odstavka 169. člena ZIZ, saj ta posega v ustavno varovano človekovo pravico do pravnega varstva iz 25. člena Ustave. Zadevni stavek je določal, da zoper odločitev sodišča prve stopnje o predlogu dolžnika iz izvršbe za izterjavo denarne terjatve z izvršbo na nepremičnine za preusmeritev izvršbe na drugo sredstvo ali na drug predmet izvršbe ni pritožbe. Razveljavljeni drugi stavek tretjega odstavka 169. člena ZIZ ni dopuščal pritožbe, ne glede na to, ali bi šlo za pritožbo dolžnika zoper zavrnitev predloga ali za pritožbo upnika zoper ugoditev predlogu.
USRS je v svoji odločbi ugotovilo, da je učinek tega stavka, zaradi zelo intenzivnega zožujočega učinka izpodbijane zakonske določbe, ki stranki, ki ni zadovoljna z odločitvijo prve stopnje in ki bi sicer za pritožbo imela pravni interes, pritožbo ali drugo pravno sredstvo v celoti odreka, treba razumeti kot poseg v človekovo pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Dalje, je USRS sicer potrdilo, da je za navedeni poseg podan ustavno dopusten cilj – hitrejša in učinkovitejša izvršba, kot tudi nujnost posega za doseganje tovrstnega cilja , vendar pa je obenem poudarilo, da drugi stavek tretjega odstavka 169. člena ZIZ stranko popolnoma prikrajša za pravno sredstvo. Učinek posega na človekovo pravico do pravnega sredstva je tako zelo velik. Koristi od posega pa so glede na nesuspenzivnost pritožbe omejene. Glede na to, da koristi ne morejo pretehtati nad tako intenzivnim posegom, je USRS tudi to izpodbijano določbo ZIZ razveljavilo.
