Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-4/20-66 z dne 16. 2. 2023, v postopku, začetem na zahtevo Banke Slovenije, v celoti razveljavilo Zakon o postopku sodnega in izvensodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank (ZPSVIKOB). Predlagateljica je vložila zahtevo za oceno ustavnosti več členov ZPSVIKOB ter 350.a člena Zakona o bančništvu (ZBan-1). Navedeno določilo ZBan-1 je urejalo odgovornost Banke Slovenije za povračilo škode nekdanjim imetnikom kvalificiranih obveznosti bank, do katere so imetniki upravičeni, če dokažejo, da je škoda, ki je nastala zaradi učinkov izrednega ukrepa prenehanja kvalificiranih obveznosti banke, višja, kot bi bila v primeru, če izredni ukrep ne bi bil izrečen. ZPSVIKOB je urejal postopek uveljavljanja teh odškodnin na podlagi navedene določbe ZBan-1 ter mehanizem financiranja odškodnin.
Predlagateljica je izpodbijanemu zakonu očitala predvsem neskladje z drugim odstavkom prvega odstavka 152. člena Ustave RS, ki določa, da je centralna banka samostojna v svojem delovanju in odgovarja neposredno Državnemu zboru. Ustavno sodišče je poudarilo, da se mora samostojnost oziroma neodvisnost centralne banke iz drugega odstavka 152. člena Ustave RS razlagati v tesnem sozvočju s pravom EU, zaradi česar je v letu 2021 prekinilo postopek in zadevo predložilo Sodišču EU (SEU) v predhodno odločanje. Glede na odgovore SEU je po presoji Ustavnega sodišča bistveno predvsem dejstvo, da z nacionalnimi pravili, ki določajo odgovornost nacionalnih centralnih bank za škodo, povzročeno pri opravljanju njihovih funkcij, nacionalnih centralnih bank ni mogoče postaviti v položaj, ki bi kakorkoli ogrozil njihovo sposobnost samostojnega opravljanja nalog, ki spadajo v okvir Evropskega sistema centralnih bank, tj. predvsem zagotavljanje stabilnosti cen. Ustavno sodišče je posledično poudarilo pomen neodvisnosti nacionalnih centralnih bank na podlagi 130. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) in 7. člena Protokola št. 4. Namen teh določb je namreč zagotoviti zavarovanje Evropskega sistema centralnih bank, katerega sestavni del je tudi Banka Slovenije, pred vsemi političnimi pritiski, da se ji omogoči učinkovito uresničevanje njegovih ciljev.
Kot ključno je Ustavno sodišče opredelilo vprašanje, ali lahko v 40. členu ZPSVIKOB določen mehanizem financiranja odškodnin, poseže v finančno neodvisnost Banke Slovenije. 40. člen ZPSVIKOB je namreč določal, da se vsi dobički, ki so bili doseženi od 1. 1. 2019 dalje do pravnomočnosti sodnih odločb o plačilu odškodnine, uporabijo za oblikovanje namenskih rezerv, namenjenih izključno izplačilu pavšalnega nadomestila iz 4. člena ZPSVIKOB in odškodnin nekdanjim imetnikom. Poleg tega se splošne rezerve, ki so bile oblikovane do 1. 1. 2019, do višine polovice lahko uporabijo za financiranje odškodnin, če prej omenjene namenske rezerve ne zadoščajo. Če niti to ne zadošča za plačilo končnega zneska, preostanek financira Republika Slovenija s premostitvenim kreditom. Vračilo kredita se opravi iz dobičkov, ki jih Banka Slovenije doseže pozneje in ki jih posledično v času, dokler kredit še ni odplačan, ni mogoče uporabiti za oblikovanje splošnih rezerv.
V zvezi z mehanizmom financiranja odškodnin je Ustavno sodišče izpostavilo predvsem pomen splošnih rezerv centralne banke. Centralne banke namreč v okviru svojega delovanja sprejemajo odločitve, ki zanje pomenijo tveganje za izgube, zaradi česar obstajajo splošne rezerve. Ustrezna višina teh rezerv kaže na to, da je centralna banka predvidela učinke sprejetih ukrepov in jih ima pod nadzorom. Glede na navedeno je Ustavno sodišče zaključilo, da mehanizem izplačila odškodnin po ZPSVIKOB lahko vpliva na zmožnost Banke Slovenije za učinkovito izpolnjevane nalog v okviru Evropskega sistema centralnih bank, ter ji preprečuje samostojno oblikovanje rezerv. Zakonska obveznost najetja posojila od RS pa ji prav tako preprečuje oblikovanje splošnih rezerv do odplačila kredita. Navedeno po mnenju Ustavnega sodišča Banko Slovenije postavlja v položaj odvisnosti od političnih organov, in sicer Vlade in Državnega zbora, kjer je potencialno izpostavljena političnim pritiskom, kar pa po mnenju SEU ni združljivo z neodvisnostjo nacionalnih centralnih bank, ki jo zagotavljata 130. člen PDEU in 7. člen Protokola št. 4. Glede na vse navedeno je Ustavno sodišče presodilo, da je 40. člen ZPSVIKOB v neskladju z drugim stavkom prvega odstavka 152. člena Ustave RS.
Nadalje je Ustavno sodišče presojalo tudi skladnost 4. do 7. člena ZPSVIKOB s prepovedjo denarnega financiranja. ZPSVIKOB je v 4. do 7. členu določal možnost pavšalnega nadomestila izključno za določene male vlagatelje kreditne institucije, katerih finančni inštrumenti so bili izbrisani. Vlagatelji, katerih letni bruto dohodki v letu 2013 niso presegali določenega zneska, lahko zahtevajo izplačilo pavšalnega nadomestila v višini 80 odstotkov ob nakupu vplačane vrednosti zakonsko določenih finančnih inštrumentov, ne da bi pri tem izkazali, da so izpolnjeni pogoji za odškodninsko odgovornost po prvem odstavku 350.a člena ZBan-1. Do izplačila nadomestil bi prišlo brez ugotavljanja, ali je Banka Slovenije v celoti spoštovala pravila, ki so v zvezi z ugotavljanjem pogojev za izbris veljala zanjo, oziroma tudi če je ravnala z vso potrebno skrbnostjo. Ustavno sodišče je zaključilo, da so neustavne tudi določbe 4. do 7. člena ZPSVIKOB, saj se tudi pavšalno nadomestilo iz teh določb financira na enak način kot zgoraj opisane odškodnine. Poleg tega pa so po presoji Ustavnega sodišča določbe 4. do 7. člena ZPSVIKOB v neskladju tudi s prepovedjo denarnega financiranja iz prvega odstavka 123. člena PDEU in 21.1 člena Protokola št. 4. Namen navedene prepovedi denarnega financiranja je zagotavljanje neodvisnosti nacionalnih centralnih bank, saj omogoča nadzor nad količino denarja v obtoku. Po mnenju Ustavnega sodišča je treba drugi stavek prvega odstavka 152. člena Ustave RS, ki določa, da je centralna banka samostojna v svojem delovanju, razlagati na način, da vsebuje tudi prepoved denarnega financiranja.
Predlagateljica je zahtevala tudi presojo skladnosti določb o objavi dokumentov in o virtualni podatkovni sobi iz 10. do 23 člena ZPSVIKOB z ustavno pravico do svobodne gospodarske pobude in človekovo pravico do varstva osebnih podatkov, vendar ji tovrstnega neskladja ni uspelo izkazati.
Kljub temu je Ustavno sodišče z odločbo razveljavilo celoten ZPSVIKOB. Določbo 40. člena ZPSVIKOB je namreč opredelilo kot osrednjo določbo ZPSVIKOB, ki je ključna za obstoj celotnega zakona. Ob tem je pojasnilo, da razveljavitev zgolj tega člena zakona ne odpravlja ustavnopravnih tveganj, ki jih predstavlja ureditev, ki posega v splošne rezerve Banke Slovenije zaradi izplačil iz naslova odškodninske odgovornosti za opravljanje funkcije, ki ne spada med njene temeljne naloge, in ki jo postavlja v položaj odvisnosti od političnih organov oziroma pritiskov. Ker je sodišče razveljavilo 40. člen ZPSVIKOB, obstoj celotnega zakona posledično nima več pomena.
V posledici razveljavitve celotnega zakona je v pravnem redu nastala protiustavna pravna praznina, ki jo mora zakonodajalec skladno z opozorilom Ustavnega sodišča v najkrajšem mogočem roku zapolniti. Pri tem je spomnilo na dejstvo, da Državni zbor še ni odpravil ugotovljene protiustavnosti na podlagi odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-295/13 z dne 19. 10. 2016, ter da je v posledici tega prišlo tudi do odločitve ESČP v zadevi Pintar in drugi proti Sloveniji. ESČP je namreč izpostavilo, da je Republika Slovenija nekdanjim imetnikom izbrisanih obveznosti kršila človekovo pravico do zasebne lastnine iz Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic, pri čemer je posebej poudarilo, da je Republika Slovenija odgovorna za zagotavljanje pravic nekdanjih imetnikov izbrisanih obveznosti. V luči navedenega je Ustavno sodišče dodalo, da bi zakonska ureditev, ki bi ekonomsko breme napak pri izbrisu kvalificiranih obveznosti nalagala kateremukoli subjektu kot pa državi kot varuhu javnega interesa, zaradi katerega je bil izbris sploh opravljen, težko skladna z Ustavo RS.
