Še preden je Državni zbor 2. 2. 2022 sprejel zakon, ki naj bi uredil že dalj časa aktualno problematiko posojil v švicarskih frankih, je Ustavno sodišče Republike Slovenije dne 13. 1. 2022 na to temo izdalo prvo odločbo, s katero je odločilo o ustavni pritožbi pritožnikov, posojilojemalcev (potrošnikov) po kreditni pogodbi v švicarskih frankih zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani (opr. št. I Cp 250/2020 z dne 11. 5. 2020) in delno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani (opr. št. P 442/2018 z dne 9. 7. 2019), s katerima je bil njun tožbeni zahtevek proti banki pravnomočno zavrnjen. Z odločbo, opr. št. Up-14/21-30 je Ustavno sodišče navedeni sodbi razveljavilo ter zadevo vrnilo v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču.
Pritožnika sta s tožbo proti banki zahtevala ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe v švicarskih frankih in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve, vračilo denarnega zneska (zatrjevanih preplačil) ter neveljavnost in izbris knjižene hipoteke, ki je služila za zavarovanje obveznosti po kreditni pogodbi. Ničnost navedenih pravnih poslov, sklenjenih z namenom financiranja nakupa družinskega stanovanja, sta utemeljevala z nepoštenostjo pogodbenega pogoja (valutne klavzule) zaradi kršitve pojasnilne dolžnosti banke ter njene kršitve načela vestnosti in poštenja v povezavi z ravnanjem v slabi veri, obenem pa sta utemeljevala tudi obstoj znatnega neravnotežja v pogodbenem razmerju. Pri tem sta poudarjala posebno občutljivost zaradi nakupa družinskega doma kot osnovne eksistenčne dobrine ter (prekomerno in neobičajno) tvegano naravo sklenjenega posla, hkrati pa opozarjala tudi na škodljive posledice za njun socialni položaj, osebnostni razvoj in družinsko življenje.
Z ustavno odločbo izpodbijani sodbi sta sloneli na dveh samostojnih nosilnih stališčih, ki lahko tudi vsako zase utemeljujeta zavrnitev zahtevka pritožnikov. Prvo stališče je sestavljeno iz izhodišča, (i) da se (ne)poštenost glavnega predmeta pogodbe (valutne klavzule) v primeru izpolnjene pojasnilne dolžnosti sploh nikoli ne presoja, in (ii) ocene, da je bila pojasnilna dolžnost v obravnavanem primeru izpolnjena. Z drugim stališčem pa je sodišče opravilo vsebinsko presojo pogodbenega pogoja (valutne klavzule) in ugotovilo, da ni bil nepošten.
Po ustaljeni ustavnosodni presoji mora pritožnik v primeru, ko izpodbijana sodna odločba temelji na dveh (ali več) nosilnih stališčih, za uspeh z ustavno pritožbo izkazati protiustavnost obeh (oziroma vseh) stališč. Izhodišče prava EU, da mora sodišče vselej preveriti jasnost in razumljivost pogodbenega pogoja (tudi izpolnjenost pojasnilne dolžnosti), ki se nanaša na glavni predmet pogodbe, in povezanost pomena tega izhodišča s presojo (ne)poštenosti pogodbenega pogoja, bi po mnenju Ustavnega sodišča dopuščalo omejitev presoje Ustavnega sodišča le na zatrjevane kršitve v povezavi s presojo standarda pojasnilne dolžnosti. Zaradi precedenčnega pomena ustavnopravnih vprašanj, ki jih v različnih korakih presoje odpirata obe stališči sodišč, pa se je Ustavno sodišče odločilo, da bo preizkusilo obe stališči sodišč v celoti.
Pri presoji navedenih stališč je Ustavno sodišče upoštevalo, da je pogodbena svoboda strank, s katero sta sodišči (ob opiranju na sodno prakso Vrhovnega sodišča) z razlago Zakona o varstvu potrošnikov utemeljevali omejitev presoje le na vprašanje jasnosti in razumljivosti pogodbenega pogoja (izpolnitve pojasnilne dolžnosti), izraz splošne svobode ravnanja iz 35. člena Ustave. Ta je pogojena z družbeno vpetostjo in torej tudi z načelom socialne vključenosti, ki je sestavni del načela socialne države iz 2. člena Ustave. Sodna veja oblasti je pogodbena razpolaganja dolžna pripoznati in varovati ter zato vanje načeloma ne sme posegati. Vendar navedena zahteva izraža le negativni (“obrambni”) vidik pogodbene svobode. Slednji pa je zaradi učinkovitega izvrševanja v družbeni stvarnosti postavljen v medsebojno vrednostno sodoločanje s pozitivnim vidikom. Ta se v obravnavanem primeru izraža kot obveznost vrednotenja potrebe pravnega varstva (presoje nepoštenosti) na temelju širšega pravnega položaja pritožnikov. Navedeno je posebej poudarjeno prav v okoliščinah razmerja banke s potrošnikom, ki je izrazito (informacijsko, premoženjsko, strokovno) asimetrično. V takem razmerju ni absolutno izključena možnost čezmerne (ali izključne) uveljavitve interesov močnejše stranke in s tem nevarnost udejanjanja zgolj navidezne avtonomnosti.
V luči navedenega po oceni Ustavnega sodišča kategoričen zaključek sodišč, da vprašanje presoje (ne)poštenosti pogodbenega pogoja ob izpolnjeni pojasnilni dolžnosti (jasnosti in razumljivosti pogodbenega pogoja) nikdar ne more biti pravno upošteven, ni v skladu s splošno svobodo ravnanja iz 35. člena Ustave Republike Slovenije. Osebne okoliščine, ki sta jih uveljavljala pritožnika (da je kredit namenjen zadovoljevanju osnovne eksistenčne dobrine, seznanjenost banke z njunim finančnim položajem in dejstvom, da kredit odplačujeta s tekočimi prihodki v domači valuti, ter element neomejenega in nepredvidljivega tveganja posla) po vsebini lahko utemeljujejo zahtevo tudi po pozitivnem (in ne le negativnem) varstvu pogodbene svobode na temelju splošne svobode ravnanja (35. člen Ustave), kot ga narekuje načelo socialne države (2. člen Ustave).
V okviru presoje prvega stališča je Ustavno sodišče presojalo tudi vsebino standarda pojasnilne dolžnosti in pri tem pritrdilo stališču sodišč, da pojasnilna dolžnost ne pomeni zahteve po točno določenem načinu informiranja. Vendar pa je na podlagi izoblikovanih meril SEU po mnenju Ustavnega sodišča ključno, da ima povprečen potrošnik na voljo takšne informacije, ki mu omogočajo, da je zmožen oceniti dejansko tveganje, ki ga s podpisom kreditne pogodbe sprejema. To se v primeru kreditne pogodbe z valutno klavzulo (ob hkratni tuji variabilni obrestni meri) izraža predvsem v potencialnem povečanju njegovih kreditnih obveznosti. Po presoji Ustavnega sodišča iz obrazložitve izpodbijanih sodb ni bilo mogoče razbrati, katero pojasnilo (gradivo) banke je moglo in moralo povzročiti ne le zavedanje tečajnega nihanja in možnosti spremembe višine obrokov, temveč tudi dejanskih posledic velike depreciacije domače valute (in zvišanja tujih obrestnih mer) na višino njegovih kreditnih obveznosti za celotno obdobje odplačevanja kredita. Ker gre za ključno vsebino standarda pojasnilne dolžnosti, sta sodišči tudi v navedenem delu kršili pravico do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave.
V zvezi z drugim stališčem sodišč (presoja nepoštenosti pogodbenega pogoja) je Ustavno sodišče izpostavilo, da ni mogoče spregledati, da sta pritožnika ves čas postopka opozarjala tudi na strokovno kvalificirano poznavanje valutnega trga in narave povezanih tveganj na strani banke, kar sta povezovala s ključnimi značilnostmi dolgoročne kreditne pogodbe v tuji valuti in transparentnostjo njunega lastnega premoženjskega položaja za banko. Te že na podlagi prvega odstavka 3. člena Direktive 93/13/EGS in meril, ki jih je za njegovo razlago razvilo SEU, pomenijo upoštevni element presoje (ne)poštenosti pogodbenega pogoja. Glede na navedeno po oceni Ustavnega sodišča ni mogoče mimo trditev pritožnikov, da (i) je šlo v obravnavanem primeru za stanovanjski kredit, ki je služil zagotovitvi osnovne eksistenčne dobrine (doma) za življenje in razvoj družine, (ii) je šlo za neobičajno, nepredvidljivo in neomejeno tveganje za stanovanjski kredit, ki ga (v nasprotju z banko) nista mogla ovrednotiti in obvladati, ter (iii) se je kredit odplačeval s tekočimi prihodki družine v domači valuti, kar je ogrožalo njen socialni položaj in možnost osebnostnega razvoja njenih članov. S tem ko se sodišči pri presoji nepoštenosti do navedenih vidikov nista opredelili, sta kršili pravico pritožnikov iz 22. člena Ustave.
K odločbi sta bili dani dve ločeni mnenji: pritrdilno ločeno mnenje sodnika dr. Mateja Accetta in odklonilno ločeno mnenje sodnika dr. Roka Svetliča, ki se mu je pridružil tudi sodnik dr. dr. Jaklič.
Dr. Accetto se v svojem pritrdilnem ločenem mnenju strinja s poudarkom pomena pojasnilne dolžnosti in ugotovitvijo, da – vsaj z vidika obrazložitve izpodbijanih sodb – tej dolžnosti ni bilo zadoščeno, na načelni ravni pa je zadržan do teze odločbe, da sta glavni stališči sodišč med seboj neodvisni in da vsako zase zadošča za to, da je tožbeni zahtevek treba zavrniti. Po mnenju dr. Accetta namreč to velja le v eni smeri, ne pa tudi v drugi. Če drži, da je izpolnjena pojasnilna dolžnost in v takem primeru sploh ni upoštevno vprašanje (ne)poštenosti glavnega predmeta pogodbe, potem seveda odgovor na to neupoštevno vprašanje ne more vplivati na odločitev. Samo zato pa še ne velja tudi obratno; kot pojasni, ugotovitev poštenosti pogodbenega pogoja sama po sebi še ne pomeni neupoštevnosti pojasnilne dolžnosti.
V odklonilnem ločenem mnenju dr. Svetlič ostro kritizira upoštevanje osebnih okoliščin v konkretnem primeru. Opozarja, da lahko dolžnost preventivnega upoštevanja osebnih okoliščin strank pri dajanju kredita vodi v neugoden učinek prav za kreditojemalce, s tem pa bo poseženo v njihovo pogodbeno svobodo, torej točno v tisto ustavno kategorijo, ki jo skuša obvarovati ta odločba. Zanimiv pa je tudi pomislek dr. dr. Jakliča, ki se je pridružil odklonilnemu ločenemu mnenju dr. Svetliča, kako v praksi zamejiti tovrstne posle od množice podobnih, morda še bistveno bolj tveganih in nepredvidljivih poslov, ki se vedno pogosteje pojavljajo (zlasti) v modernem času.
