Ministrstvo za pravosodje (v nadaljevanju: »predlagatelj«) je s koncem leta 2021 vložilo predlog novele Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). S predlagano novelo se zasleduje predvsem prilagoditev stališčem sodne prakse in povečanje učinkovitosti odločanja v upravnem sporu ob neokrnjenem standardu pravne varnosti. Predlagatelj med drugim poudarja tudi ustreznejše uresničevanje pravice do sojenja v razumnem roku. Okrepila naj bi se tudi načelo kontradiktornosti ter načelo javnosti in ustnosti.
Predlagatelj spremembe ZUS-1 kot poglavitno rešitev navaja spremembo sestave sodišča. Trenutno veljavni ZUS-1 kot primarno določa odločanje Upravnega sodišča v senatu treh sodnikov, kar naj bi se nadomestilo z odločanjem po sodniku posamezniku. Teorija je namreč že nekaj časa problematizirala načelo senatnega sojenja, ki ni poznala sojenja po sodniku posamezniku niti za primer zadev manjšega pomena.[1] Zborno sojenje naj bi bilo namenjeno zadevam, pri katerih gre za zapletena pravna in dejanska vprašanja. Predlagatelj spremembe zakona kot kriterij za zapletena pravna vprašanja navaja zlasti situacije, kjer je mogoče pričakovati rešitev glede pomembnega pravnega vprašanja glede katerega sodna praksa še ni podala odgovora. Sodnik posameznik bo še vedno lahko predlagal odločanje v senatu, in sicer do razpisa pripravljalnega naroka, prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do predložitve zadeve na sejo.
V zvezi s predlagano spremembo sestave sodišča v upravnem sporu se v teoriji že pojavljajo vprašanja glede učinkovitosti takega predloga spremembe.[2] Eno izmed vprašanj se nanaša na neodvisnost in nepristranskost sodnikov, ki ju senatno sojenje varuje. Sojenje v senatu zmanjšuje vpliv osebnih okoliščin posameznega sodnika na to, kako bo v posamezni zadevi odločil. Prav tako načelo kolegialnosti sili sodnike k večji nevtralnosti pri odločanju.
Predlagatelj novele ZUS-1 pojasnjuje, da je sodnik upravnega sodišča izenačen z višjim sodnikom in naj bi kot tak zagotavljal enake garancije, kot bi jih sicer senat. Teorija v zvezi s kakovostjo sojenja poudarja, da se pri senatnem sojenju zmanjšuje verjetnost, da bi pri odločanju nastajale napake. Prav tako pride pri senatnem odločanju do soočenja različnih pogledov, kar omogoča kakovostnejšo odločitev. Kot že navedeno pa predlog novega ZUS-1 omogoča sodniku posamezniku podajo predloga, da v bolj zapleteni zadevi odloči senat sodnikov.
Ne glede na morebitne pomisleke, pa tudi teorija pozdravlja možnost upravnega sodišča, da odloča po sodniku posamezniku. Ta rešitev bo tudi zagotovo doprinesla k ciljem, ki jih zasleduje predmetni predlog ZUS-1.
Poleg navedene spremembe pa predmetna novela med poglavitnimi rešitvami predvideva tudi razširitev možnosti glede zastopanja pred upravnim sodiščem, možnost sodišča, da omeji obseg in število vlog, udejanjanje načela koncentrirane glavne obravnave, omilitev standarda za izdajo začasne odredbe ter uvedba obvezne glavne obravnave.
[1] B. Grafenauer, Osnove upravnega postopka in upravnega spora. Ljubljana: GV Založba (2001), str. 257.
[2] Prim. B. Žuber, T. Majnik, Zborno sojenje v upravnem sporu, Podjetje in delo, št. 2, 2022, str. 211.
