Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju: »SEU«) je s sodbo v zadevi opr. št. C-354/22 z dne 23. 11. 2023 (v nadaljevanju: »Sodba«) odločilo, da vinogradnik pri označevanju svojega vina lahko navede svoje vinogradniško posestvo, čeprav je proces pridelave in stiskanja grozdja potekal na območju vinogradniškega posestva drugega vinogradnika.
V predmetni zadevi je predlog za sprejetje predhodne odločbe na SEU naslovilo nemško zvezno upravno sodišče, in sicer v zvezi z razlago člena 54(1) Delegirane uredbe Komisije (EU) 2019/33 z dne 17. oktobra 2018 o dopolnitvi Uredbe (EU)št. 1308/2013 Evropskega parlamenta in Sveta v zvezi z vlogami za zaščito označb porekla, geografskih označb in tradicionalnih izrazov v vinskem sektorju, postopkom ugovora, omejitvami uporabe, spremembami specifikacij proizvoda, preklicem zaščite ter označevanjem in predstavitvijo (UL 2019, L 9, str. 2), kakor je bila spremenjena z Delegirano uredbo Komisije (EU) 2021/1375 z dne11. junija 2021 (UL 2021, L 297, str. 16) (v nadaljevanju: »Delegirana uredba 2019/33«).
Spor je v konkretni zadevi potekal med deželo Land Rheinland-Pfalz (v nadaljevanju: »Land«) ter nemškim vinogradnikom, in sicer zvezi z označevanjem vina s področja regije Mozele. Navedeni vinogradnik je grozdje prideloval v svojih vinogradih, deloma pa tudi v najetih vinogradih, med drugim v vinogradu, ki se je nahajal približno 70 kilometrov oddaljeno od njegovega vinogradniškega posestva. Trto v najetem vinogradu je obdeloval njen lastnik (tj. vinogradnik najemodajalec), in sicer skladno z najemno pogodbo, navodili ter enološko prakso vinogradnika najemnika. V najemno pogodbo je bila vključena tudi stiskalnica, ki je bila za obdobje 24 ur po trgatvi izključno na voljo vinogradniku najemniku. Po končanem postopku trgatve je torej na območju najetega vinograda potekalo tudi stiskanje grozdja nato pa je vinogradnik najemnik mošt prepeljal v svoj obrat, kjer je nadaljeval s procesom obdelave vina skladno s svojimi enološkimi standardi. Predmetni vinogradnik je za vino, ki je bilo pridelano na prej opisan način na etiketi uporabil sporna izraza »vinogradniško gospodarstvo« (nem. »Weingut«) in »ustekleničeno na gospodarstvu« (nem. »Gutsabfüllung«), za katera je Land menila, da ju zaradi nesamostojnosti njegovega obrata ne more uporabljati. Vinogradnik je zato vložil tožbo pri nemškem upravnem sodišču, s katero je predlagal, naj se ugotovi, da je upravičen do uporabe označbe »Weingut« in »Gutsabfüllung«. Ker je upravno sodišče njegovemu zahtevku ugodilo, je Land zoper sodbo vložila pritožbo pri višjemu upravnemu sodišču, ki je sodbo spremenilo in tožbo vinogradnika v celoti zavrnilo. Vinogradnik je nato zoper sodbo vložilo revizijo pri zveznem upravnem sodišču, ki je nato na SEU naslovilo vprašanje za predhodno odločanje.
V zvezi z zgoraj opisanim dejanskim stanjem ter zastavljenimi vprašanji za predhodno odločanje nemškega zveznega upravnega sodišča, je SEU odločilo, da je potrebno drugi pododstavek člena 54(1) Delegirane uredbe 2019/33 razlagati tako, da se šteje, da proizvodnja vina poteka v celoti na vinogradniškem gospodarstvu, po katerem se proizvod imenuje, če tudi gre za grozdje, ki izvira iz najetih vinogradov in se stisne v stiskalnici drugega vinogradniškega gospodarstva v stiskalnici, ki je v krajšem obdobju na voljo izključno vinogradniku najemniku. Pri tem je bistveno, da tak vinogradnik najemnik vodi postopek stiskanja grozdja in ima med tem časom stalni nadzor in odgovornost za takšno opravilo.
Prav tako je SEU zaključilo, da je potrebno drugi pododstavek člena 54(1) Delegirane uredbe 2019/33 razlagati tako, da je proizvodnja vina v celoti potekala na vinogradniškem gospodarstvu, (po katerem se proizvod imenuje), čeprav so stiskanje opravili zaposleni na vinogradniškem gospodarstvu najemodajalca. Pogoj za to je, da vinogradnik najemnik proces stiskanja dejansko vodi, prav tako pa mora imeti stalni nadzor ter odgovornost za takšno opravilo.
