Ustavno sodišče Republike Slovenije je dne 17. 11. 2022 izdalo odločbo, s katero je v postopkih za oceno ustavnosti, začetih na pobudo devetih bank, odločilo, da se Zakon o omejitvi in porazdelitvi valutnega tveganja med kreditodajalci in kreditojemalci kreditov v švicarskih frankih (»ZOPVTKK«), razveljavi. Izvajanje ZOPVTKK je bilo sicer s sklepom Ustavnega sodišča zadržano od marca 2022.
V kratkem času veljavnosti od sprejetja dne 2. 2. 2022 je ZOPVTKK urejal področje prenovitve pogodbenih razmerij iz kreditnih pogodb, denominiranih v švicarskih frankih, sklenjenih v obdobju od 28. 6. 2004 do 31. 12. 2010, na način sklenitve nove pogodbe, kot da bi bile kreditne pogodbe sklenjene v eurih, pri čemer se uporabi valutna kapica. S tem naj bi se del bremena podražitev posojil, ki so se zgodile po intervenciji švicarske centralne banke leta 2015 in prekinitve vezave švicarskega franka na euro, preložil s kreditojemalcev na banke – kreditodajalce.
Skladno z ureditvijo ZOPVTKK je moral kreditodajalec v 60 dneh od uveljavitve zakona pripraviti in v 75 dneh vročiti nov amortizacijski načrt, izračun preostanka dolga ter predlog pogodbe o ureditvi medsebojnih razmerij. V slednjem je moral kreditodajalec upoštevati posebno metodologijo preračuna obveznosti iz kreditne pogodbe v švicarskih frankih, ki temelji na valutni kapici, ki se sproži v primeru 10 % povečanja preostanka kredita oziroma povečanja anuitete glede na preostanek kredita oziroma anuiteto, izračunano na dan črpanja kredita. Ko je bila valutna kapica sprožena, se je vrednost posamezne anuitete in drugih plačil obračunala po vrednosti, pri kateri se je sprožila valutna kapica. Na podlagi tako opravljenega izračuna je moral kreditodajalec v primeru ugotovitve, da je kredit po novem izračunu že poplačan, vrniti kreditojemalcu morebitno preplačilo v roku 30 dni od prejema podpisane pogodbe o ureditvi medsebojnih razmerij. Če kredit po novem izračunu še bil ni poplačan, je ZOPVTKK določal, da se pogodbeno razmerje nadaljuje skladno s pogodbo o ureditvi medsebojnih razmerij in novim amortizacijskim načrtom.
Osrednje vprašanje, ki ga je Ustavno sodišče obravnavalo v okviru presoje ustavnosti in zakonitosti ZOPVTKK je, ali je ZOPVTKK v neskladju z ustavno prepovedjo povratne veljave pravnih aktov iz 155. člena Ustave Republike Slovenije (»Ustava«), ki določa, da zakoni, drugi predpisi in splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj. Ker takšna prepoved ni absolutna, je Ustavno sodišče presojalo tudi, ali takšen učinek zahteva javna korist in ali se v takšnem primeru s tem ne posega v že pridobljene pravice.
V konkretnem primeru je Ustavno sodišče presodilo, da ima določba ZOPVTKK, ki ureja metodologijo izračuna valutne kapice in le-to časovno umesti na trenutek črpanja kredita, tj. trenutek, ki je nastopil pred uveljavitvijo zakona, povratni učinek. Hkrati je Ustavno sodišče ugotovilo, da konkretna določba omogoča povratno učinkovanje ostalih določb ZOPVTKK, ki sicer učinkujejo za naprej.
V zvezi z navedeno ugotovitvijo je Ustavno sodišče poudarilo, da ne gre za to, da bi celotna zakonska ureditev učinkovala le povratno, temveč za to, da izpodbijana določba o metodologiji izračuna valutne kapice zaradi svojega povratnega učinkovanja privede do povratnega učinkovanja zakona kot celote. Z razveljavitvijo zgolj konkretne določbe, ki ureja metodologijo izračuna valutne kapice, in vseh določb zakona, ki se nanjo sklicujejo, bi po presoji Ustavnega sodišča v izpodbijanem zakonu ostala le vsebina, ki sama zase, torej brez razveljavljenih določb, ne bi imela nobenega smisla. Iz tega razloga je Ustavno sodišče zaključilo, da gre za povratno učinkovanje zakona kot celote, in ne le za povratno učinkovanje njegovih posameznih določb.
V okviru presoje je Ustavno sodišče obravnavalo tudi morebiten obstoj prav posebne javne koristi, ki bi izjemoma utemeljila učinkovanje zakonske določbe za nazaj, in ugotovilo, da takšna korist ni podana. Ker za ugotovitev nedopustnega povratnega učinkovanja zakona zadošča že neizpolnjenost enega od v Ustavi določenih meril, se Ustavno sodišče z merilom obstoja posega v pridobljene pravice ni ukvarjalo.
Svojo odločitev je Ustavno sodišče sprejelo s sedmimi glasovi proti enemu.
