Vrhovno sodišče Republike Slovenije (»Vrhovno sodišče«) je izdalo sodbo, opr. št. III Ips 1/2022 z dne 10. 5. 2022, v kateri je presojalo primernost načina obveščanja upnika o dogovoru o prevzemu dolga. Prevzem dolga ureja 427. člen Obligacijskega zakonika (»OZ«), ki kot obvezno sestavino za začetek učinkovanja dogovorjenega prevzema dolga določa privolitev upnika vanj.
Toženka, lastnica poslovnega prostora, je bila dolžna tožniku, upravniku stavbe, plačevati stroške obratovanja in vzdrževanja teh prostorov. Toženka je svoj poslovni prostor oddala v najem najemniku, s katerim je poleg najemne pogodbe sklenila tudi pogodbo o prevzemanju sorazmernega dela stroškov obratovanja, tehničnega upravljanja in vzdrževanja za poslovne prostore. Toženka je tožnika seznanila z vsebino najemne pogodbe, v kateri naj bi se nahajala tudi klavzula o prevzemu dolga. Tožnik je po seznanitvi z najemno pogodbo račun za storitve obratovanja in vzdrževanja izstavljal najemniku in ne več dolžnici, zato je bila toženka mnenja, da je s tem konkludentno sprejel vsebino prevzema dolga in vanj tudi privolil.
Vrhovno sodišče se s stališčem toženke ni strinjalo. Skladno s prvim odstavkom že omenjenega 427. člena OZ se dolžnik in prevzemnik ne moreta samostojno dogovoriti o tem, da prevzemnik prevzame dolg dolžnika. Upnikova privolitev v dogovor o prevzemu dolga je pri tem odločilnega pomena za nastop učinka prevzema dolga, saj šele soglasje upnika odobri dogovor med dolžnikom in prevzemnikom.
Pri tem mora biti v skladu z drugim odstavkom 427. člena OZ upnik o dogovoru o prevzemu dolga obveščen, o tem pa ga lahko obvesti vsaka o obeh strank dogovora o prevzemu dolga. Razbremenitev dolžnika po dogovoru o prevzemu dolga se torej izvede tako, da dolžnik najprej sklene dogovor o prevzemu dolga s prevzemnikom, nato pa katerikoli od njiju o dogovoru obvesti upnika. Na podlagi obvestila se upnik lahko odloči, ali bo v takšen dogovor privolil, kar je bistvenega pomena za začetek učinkovanja dogovora. Privolitev upnika se namreč neločljivo navezuje na vedenje upnika o tej pogodbi. Upnikovo soglasje z vsebino dogovora o prevzemu dolga pa je tisti ključni element, ki prevzem dolga razločuje od pristopa k dolgu, ki je primarno urejen v 432. členu OZ in pri katerem soglasje upnika ni potrebno za začetek učinkovanja dogovora.
Vrhovno sodišče je bilo mnenja, da četudi je bil morda skupni namen toženke in najemnika, da najemnik prevzame dolg toženke, to v okoliščinah primera ne pomeni, da je bil tožnik kot upnik o tem skupnem namenu obveščen že zgolj s seznanitvijo z besedilom najemne pogodbe med toženko in najemnikom. Če s prevzemom dolga upnik ni seznanjen, njegova izjava volje v tej pogodbi ne zaobjema hkrati njegovega soglasja k nadomestitvi toženke kot dolžnice z njenim najemnikom. Upnik je namreč bil seznanjen z vsebino najemne pogodbe; svoje soglasje je tako lahko dal le vsebini najemne pogodbe, ne pa tudi dogovoru o prevzemu dolga.
Ob tem velja opozoriti še na tretji odstavek 427. člena, skladno s katerim se domneva, da je upnik dal svojo privolitev, če je brez omejitve sprejel kakšno izpolnitev od prevzemnika, ki jo je ta izpolnil v svojem imenu. Zakon tako dopušča, da začne prevzem dolga učinkovati že z upnikovim sprejemom izpolnitve od prevzemnika. V predmetnem primeru je tožnik dejansko sprejel izpolnitev od najemnika, ki je stroške vzdrževanja plačeval v svojem imenu, vendar pa opisana sodba Vrhovnega sodišča vidi kot obvezno sestavino za učinkovanje prevzema dolga poleg privolitve upnika tudi (predhodno) jasno obvestilo upnika o dogovoru o prevzemu dolga, ki pa ga v obravnavanem primeru ni bilo. Kot ob tem poudari Vrhovno sodišče, mora biti nedvoumna upnikova volja, da soglaša, da se dolžnik iz obstoječega razmerja nadomešča s tretjim.
Ob upoštevanju predstavljene sodbe Vrhovnega sodišča morajo torej dolžniki, ki sklenejo dogovor o prevzemu dolga s tretjimi, na upnika nasloviti obvestilo z jasnim sporočilom, da je bila sklenjena pogodba o prevzemu dolga med njimi in tretjimi osebami ter jih tudi jasno pozvati k izreku o privolitvi.
