V decembru 2021 je Ministrstvo za pravosodje izdalo predlog Zakona o zaščiti prijaviteljev, s katerim bi Republika Slovenija prenesla Direktivo (EU) 2019/1937 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2019 o zaščiti oseb, ki prijavijo kršitve prava Unije (UL L št. 305 z dne 26.11.2019, str.17).
Predlagatelj zakona izpostavlja, da bo predlog predpisa prispeval k zaščiti proračuna Republike Slovenije (in EU) in zagotavljanju enakih konkurenčnih pogojev, potrebnih za pravilno delovanje enotnega trga ter poslovanje podjetij v poštenem konkurenčnem okolju. Zaščita prijaviteljev naj bi povečala splošno raven varstva delavcev v skladu s cilji evropskega stebra socialnih pravic. Zaščita prijaviteljev ali t. i. »žvižgačev« je prepoznana in zasledovana tudi na mednarodni ravni, med drugim tudi s Konvencijo Združenih narodov proti korupciji. Podlago prijaviteljem predstavlja ustavna pravica svobodnega izražanja, ki jo mora država aktivno zagotavljati. Slovenska zakonodaja trenutno le posredno varuje prijavitelje preko kazenskih, prekrškovnih in delovno-pravnih predpisov. Razdrobljenost predmetne ureditve je opaziti tudi na ravni EU, kar se odraža v majhnem številu prijav in priložnosti za preprečevanje in odkrivanje kršitev prava Unije, ki lahko povzročijo resno škodo za javni interes.
Predlog Zakona o zaščiti prijaviteljev uvaja nekatere poglavitne rešitve, in sicer obveščanje delavcev o postopkih, zaščiti in sodnem varstvu ter dostopnosti brezplačnega svetovanja, obveznost opredelitve jasnega postopka prijave, ki zagotavlja varovanje zaupnosti, obveznost resnega ukrepanja ob prijavi, prepoved sankcioniranja prijaviteljev in zagotovitev ustreznega pravnega varstva za prijavitelje, ki so utrpeli povračilne ukrepe.
V začetku januarja 2022 se je zaključila javna razprava predloga zakona, kjer je javnost izpostavila določene pomanjkljivosti in omejenosti predpisa. Pripombe k osnutku predpisa so podali tudi pri Transparency International (TI) Slovenia, ki med drugim izpostavlja pomanjkljivo analizo posledic pri nadzorstvenem organu, kjer bi lahko bila ogrožena splošna učinkovitost organa na področju preprečevanja korupcije ob odsotnosti dodatnih sredstev. Nadalje je TI izpostavil ozko opredelitev prava, na katerega naj bi se predmetni predlog zakona nanašal, saj iz določb predloga ni povsem jasno ali se v vseh delih nanaša na pravo EU ali na slovensko pravo. Predlog predpisa naj bi tudi dopuščal preveliko diskrecijsko pravico zaupnika ali uradne osebe pri oceni, da se prijava ne obravnava, brez procesnih opcij na strani prijavitelja. Na področju zaupnikov pa TI izpostavlja tudi odsotnost zaščite le-teh, ki so prav tako lahko izpostavljeni povračilnim ukrepom. TI nadalje problematizira določbo, ki ne dopušča obravnave anonimnih prijav, saj je taka prepoved v nasprotju z mednarodnimi priporočili na področju zaščite prijaviteljev. Gre namreč za enega izmed načinov samozaščite prijavitelja. Neobravnava anonimnih prijav predstavlja nesorazmeren pristop, saj bi zakonodajalec lahko omogočil drug način komunikacije z anonimnim prijaviteljem.
V preostalem delu TI izpostavlja nejasnosti predloga zakona in predlaga številne nomotehnične izboljšave z namenom zasledovanja jasnosti predpisa in njegove skladnosti z načeli varstva prijaviteljev.
Predlog zakona o prijaviteljih je trenutno v medresorskem usklajevanju ter na službi vlade za zakonodajo. Glede na to, da je rok za implementacijo direktive že potekel ter, da je že bila izvedena javna razprava, obstaja večja verjetnost, da lahko pričakujemo sprejem predpisa v kratkem.
