Sodišče Evropske Unije (v nadaljevanju: »SEU«) je v postopku predhodnega odločanja izdalo sodbo v zadevi pod opr. št. C-449/21, Towercast SA SU proti Autorité de la concurrence, z dne 16. 3. 2023 (v nadaljevanju: »zadeva Towercast«).
Družba Towercast, ki deluje na francoskem trgu prizemnega televizijskega oddajanja, je leta 2017 pri francoskem organu za varstvo konkurence vložila prijavo. Prijava se je nanašala na prevzem kontrole ad družbo Itas s strani družbe TDF, operaterja s prevladujočim položajem na trgu in – po prevzemu -edinega preostalega konkurenta družbe Towercast. Koncentracija med družbama Itas in TDF ni bila priglašena francoskemu organu za varstvo konkurence in Evropski komisiji, saj pragovi prometa družb, udeleženih v koncentraciji, niso bili doseženi ne po nacionalnem pravu, ne po Uredbi o združitvah. Posledično tudi ni bila opravljena ex ante presoja koncentracije.
Družba Towercast je zatrjevala, da je TDF prevzel družbo Itas zgolj z namenom, da bi s trga izločil konkurenta s posebej agresivno cenovno taktiko (t.i. killer acquisition), zaradi česar naj bi prevzem pomenil zlorabo prevladujočega položaja. Francoski organ za varstvo konkurence je prijavo zavrnil, Towercast pa zoper odločitev francoskega organa za varstvo konkurence vložil tožbo pred pristojno nacionalno sodišče.
Francosko sodišče je v okviru odločanja o zadevi SEU postavilo predhodno vprašanje, in sicer:
ali lahko nacionalni organ, pristojen za konkurenco, v okviru prepovedi zlorabe prevladujočega položaja, določeni v pravu Evropske unije (v nadaljevanju: »EU«), opravi naknadno (ex post) presojo koncentracije, ki jo izvede podjetje v prevladujočem položaju, če ta koncentracija ne dosega praga prometa, določenega v nacionalnem pravu in Uredbi o združitvah[1] in zaradi tega ni bila predmet predhodne (ex ante) presoje koncentracije?
SEU je v zadevi Towercast odločilo, da je koncentracija, ki nima vpliva na evropski trg, lahko predmet ex post nadzora s strani nacionalnih organov za konkurenco in nacionalnih sodišč na podlagi neposrednega učinka prepovedi zlorabe prevladujočega položaja, ki jo določa pravo EU, pri čemer se v ta namen uporabijo nacionalna postopkovna pravila. Nacionalni organi za varstvo konkurence morajo v okviru ex post presoje koncentracije preveriti, ali je prevzemnik, ki ima na trgu prevladujoč položaj in je pridobil nadzor nad prevzetim podjetjem na trgu, bistveno omejeval konkurenco na zadevnem trgu. Uredba o združitvah tako ne izključuje ex post presoje koncentracije, ki ne dosegajo praga za promet.
Odločitev SEU v praksi torej pomeni, da so lahko določene koncentracije predmet naknadne presoje ravnanja na trgu, kljub temu, da sicer niso predmet predhodne presoje koncentracije po nacionalnem pravu in Uredbi o združitvah.
[1] UREDBA SVETA (ES) št. 139/2004 z dne 20. januarja 2004 o nadzoru koncentracij podjetij (Uredba o združitvah).
