Vrhovno sodišče je s sklepom opr. št. I Up 109/2022 z dne 8.6.2022 nadgradilo in deloma spremenilo dosedanjo sodno prakso v zvezi z razlago postopka in pogojev za izdajo začasnih odredb v upravnem postopku.
S spremembo sodne prakse želi Vrhovno sodišče prispevati k povečanju učinkovitosti sodnega varstva, saj zakonska ureditev ne predvideva suspenzivnega učinka izpodbojne tožbe v upravnem sporu. Možnost izdaje začasne odredbe na tem področju je zato nujna za zagotovitev učinkovitosti sodnega varstva, saj z njeno izdajo sodišče odloži ali drugače uredi izvrševanje izpodbijane odločitve izvršne veje oblasti vse do tedaj, ko pristojno sodišče v upravnem sporu pravnomočno ne presodi, da je navedena odločitev pravilna in zakonita.
Vrhovno sodišče je v svoji določitvi poudarilo, da je tudi odločanje o izdaji začasne odredbe po svoji vsebini odločanje o sporu med tožečo in toženo stranko. Posledično sodišče pri ugotavljanju dejanskega stanja predlagatelju ne sme nalagati večjega procesnega bremena kot toženi stranki, saj za to ni zakonske podlage. Prav tako pa mora sodišče strankam v postopku nuditi ustrezno materialno procesno vodstvo. Kot bistveno vrhovno sodišče izpostavlja, da se mora predlagatelju začasne odredbe omogočiti, da s svojimi navedbami in dokazi ustrezno utemelji pravni pojem težko popravljive škode, če sodišče meni, da te zakonske zahteve v predlogu ni ustrezno izpolnil. Navedeno je sodišče dolžno zagotoviti tudi toženi stranki in drugim strankam upravnega spora, ki so dolžne ustrezno utemeljiti javni interes oziroma druge interese, ki bi bili lahko nesorazmerno prizadeti z izdajo začasne odredbe.
Nadalje se je Vrhovno sodišče v svoji odločitvi podrobneje opredelilo tudi do pravnega standarda težko popravljive škode na področju davčnega prava. In sicer je potrebno po presoji Vrhovnega sodišča na področju davčnega prava navedeni standard razlagati tako, da je upoštevna škoda tista izguba sredstev, s katerimi bi tožnik lahko razpolagal, če mu ne bi bila odvzeta na podlagi nepravnomočno ugotovljene in naložene davčne obveznosti. Za izdajo začasne odredbe pa mora predlagatelj utemeljiti tudi druge zakonske pogoje, kot je na primer težka popravljivost škode. Težko popravljivost bo tako predlagatelja začasne odredbe uspešno izkazal predvsem v tistih primerih, ko bi zaradi izvršitve davčne obveznosti iz izpodbijane davčne odločbe bilo poseženo v sredstva, ki jih potrebuje za izpolnjevanje svojih zakonskih obveznostih (npr. dolžnosti preživljanja otrok) oziroma v siceršnje premoženje, ki ga za svoje življenje in delo nujno potrebuje. V primeru pravnih oseb pa je mogoče težko popravljivost škode utemeljiti že s tem, da pravna oseba oz. gospodarski subjekt zaradi izvršitve davčne odločbe ne more izpolniti že dogovorjenih pogodbenih obveznosti, če to pomembno posega v njeno poslovanje. Skladno z navedenim tako Vrhovno sodišče odstopa od do sedaj zastopanega stališča, da je treba materialno škodo vselej šteti za popravljivo.
