Vrhovno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju: »Vrhovno sodišče«) je 25. 1. 2022 sprejelo sodbo, opr. št. III Ips 27/2021, v kateri se je opredelilo do vprašanja konkurence rubeža terjatev s pogodbenim fiduciarnim odstopom istih terjatev, ki v trenutku njihovega rubeža (še) ni bil sklenjen v obliki notarskega zapisa, v primeru stečajnega postopka.
V omenjeni zadevi je bila tožnica upnica družbe A d. o. o. (v nadaljevanju: »A«). Tožnica je namreč poslovala z A in ji dobavljala blago ter imela iz tega naslova terjatve do njega, hkrati pa je A dobavljal blago toženki in imel iz tega naslova terjatve do nje. Terjatve (že dospele in bodoče) iz naslova dobav blaga kupcem je A odstopil tožnici s Pogodbo o odstopu terjatev v zavarovanje z dne 10. 4. 2017. Na podlagi posojilne pogodbe z dne 13. 4. 2017 sta se tožnica kot posojilodajalka oziroma upnica in prevzemnica (cesionar) in A kot posojilojemalec oziroma dolžnik in odstopnik (cedent) dne 14. 4. 2017 s Sporazumom o odstopu terjatev v zavarovanje (fiduciarna cesija) sporazumela, da se terjatev iz posojilne pogodbe zavaruje z odstopom vseh sedanjih in tudi bodočih terjatev dolžnika (cedenta) do kupcev. 30. 5. 2017 je A toženko (dolžnico družbe A) obvestil o odstopu svoje terjatve tožnici. V izvršilnem postopku, ki se je vodil na predlog upnika A, družbe B d. o. o. (v nadaljevanju: »B«), proti A je bil toženki kot dolžnikovemu dolžniku 9. 6. 2017 vročen sklep o rubežu denarnih terjatev z dne 5. 6. 2017 v korist upnika B, med drugim tudi terjatve A do toženke. Dne 20. 6. 2017 je bil Sporazum o odstopu terjatev z dne 14. 4. 2017 sklenjen (potrjen) še v notarskem zapisu. Stečajni postopek nad A je bil začet 5. 3. 2018.
Sodišče prve stopnje, ki mu je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče, je dalo prednost rubežu terjatev. Kot je pojasnilo, je bil z dnem vročitve sklepa o rubežu v korist B toženki, do česar je prišlo 9. 6. 2017, opravljen rubež terjatev v skladu z določbo 107. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 3/07 in nasl., v nadaljevanju: »ZIZ«). S tem je bilo toženki prepovedano poravnati terjatve, A kot dolžniku pa med drugim prepovedano s terjatvami kakorkoli razpolagati. S kasnejšim zapisom Sporazuma o odstopu terjatve v obliki notarskega zapisa dne 20. 6. 2017, predmet katerega je bil ravno odstop teh (predhodno zarubljenih) terjatev, sta stranki (A in tožnica) kršili kogentno zakonsko določilo, zaradi česar je Sporazum v skladu s prvim odstavkom 86. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 97/07 in nasl.) delno ničen, posledično pa ni prišlo do veljavnega odstopa terjatev tožnici.
Vrhovno sodišče se s takšno razlago ni strinjalo. Kot je zapisalo, je odstop terjatve v zavarovanje (fiduciarna cesija), ki je relevanten v konkretnem primeru, po prvem odstavku 207. člena Stvarnopravnega zakonika (Uradni list RS, št. 87/02 in nasl., v nadaljevanju: »SPZ«) oblika zavarovanja terjatve, pri kateri odstopnik (cedent) odstopi terjatev prevzemniku (cesionarju). Odstop terjatve je razpolagalni pravni posel obligacijskega prava, ki neposredno učinkuje na premoženjsko pravico, kar pomeni, da ima sklenitev takega posla takojšen učinek na prenos te premoženjske pravice z odstopnika (cedenta) na prevzemnika (cesionarja). V obravnavanem primeru navedeno pomeni, da je s Pogodbo o odstopu terjatev v zavarovanje z dne 10. 4. 2017 terjatev A do toženke tega dne prešla iz njegove premoženjske sfere. Posledično B kot upnik na podlagi sklepa o rubežu z dne 5. 6. 2017 ni mogel na spornih terjatvah pridobiti zastavne pravice v smislu tretjega odstavka 107. člena ZIZ, saj te terjatve tedaj niso bile v pravni sferi toženke. Tega po mnenju Vrhovnega sodišča v ničemer ne spremeni okoliščina, da ob izdaji in nato vročitvi sklepa o rubežu odstop terjatev ni bil sklenjen v obliki notarskega zapisa in da je do tega prišlo šele po vročitvi sklepa o rubežu (pri čemer po oceni Vrhovnega sodišča ni šlo za sklenitev novega pravnega posla, pač pa sta stranki poslu le dali dodatno kvaliteto). Kot je pojasnilo, je namen obličnosti preprečevanje zlorabe, povezane z negotovostjo glede datuma izvedbe transakcije, pri čemer pa nevarnost ne obstaja tedaj, ko je fiduciarna cesija naznanjena dolžniku odstopljene terjatve, kar se je v konkretnem primeru zgodilo 30. 5. 2017. Po mnenju Vrhovnega sodišča je notarski zapis kot oblika sporazuma o odstopu terjatve v zavarovanje pomembna zlasti za primer plačilne nesposobnosti cedenta. Po drugem odstavku 209. člena SPZ se namreč v primeru plačilne nesposobnosti cedenta smiselno uporabljajo določila 206. člena, skladno s katerim ima fiduciar (cesionar pri fiduciarni cesiji) ob stečaju ali prisilni poravnavi prenosnika na fiduciarno preneseni premičnini (terjatvi pri fiduciarni cesiji) ločitveno pravico, samo, če je sporazum o odstopu terjatve v zavarovanje sklenjen v obliki notarskega zapisa.
Ob začetku stečajnega postopka nad A dne 5. 3. 2018 se je tako odstopljena terjatev na podlagi zakona avtomatično vrnila v premoženjsko sfero tožnice, slednja pa je, ker je v tedaj že razpolagala s sporazumom o odstopu terjatve v obliki notarskega zapisa z dne 20. 6. 2017, na terjatvah pridobila ločitveno pravico.
Odločitev Vrhovnega sodišča je že naletela na kritiko pravne stroke. Profesor dr. Vrenčur je mnenja, da je ključni namen drugega odstavka 209. člena SPZ, ki predpisuje obliko notarskega zapisa, preprečevanje zlorab, ki je ključna za obstoj ločitvene pravice v stečajnem postopku. Ob upoštevanju navedenega bi bilo tako treba po njegovem mnenju dati prednost rubežu terjatev, ker je pravni učinek rubeža in s tem ločitvene pravice nastal pred sestavo notarskega zapisa o odstopu teh istih terjatev v zavarovanje. Po mnenju dr. Vrenčurja bi namreč stranki lahko izbrali zastavno pravico, pri kateri se ne zahteva oblika notarskega zapisa.
