Komisija Evropske unije (»Komisija EU«) je leta 2017 začela preiskavo ameriške družbe Valve Corp., lastnika priljubljene platforme za videoigre »Steam«. Preiskavo so spodbudila poročila o praksah geografskega blokiranja, ki jih je družba Valve uporabljala pri nekaterih računalniških videoigrah na platformi Steam, in sicer na podlagi geografskih lokacij uporabnikov. Komisija EU je z odločbo z dne 20. 1. 2021 ugotovila, da so upravljavec platforme Valve in pet založnikov iger, in sicer Bandai, Capcom, Focus Home, Koch Media in ZeniMax, kršili konkurenčno pravo EU.
Komisija EU je ugotovila, da so Valve in pet založnikov sodelovali s pomočjo omejevalnih sporazumov oziroma usklajenih ravnanj, katerih namen je bil omejiti čezmejno prodajo nekaterih računalniških videoiger, ki so bile združljive s platformo Steam, saj so vzpostavili funkcije teritorialnega nadzora, ki so uporabnikom zunaj določene države članice EU preprečevale aktivacijo zadevnih videoiger na platformi. S tem je Komisija EU ugotovila kršitev 101. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije, ki prepoveduje sporazume, katerih cilj ali učinek je omejevanje konkurence in vsem udeleženim družbam naložila plačilo globe. Komisija EU je založnike videoiger obtožila omejevanja konkurence zaradi cilja. Takšne omejitve so tiste, ki lahko že po naravi ovirajo konkurenco in za njihovo nezakonitost ni potrebna dodatna analiza njihovega gospodarskega učinka.
Družba Valve je odločbo izpodbijala z vložitvijo tožbe pri Splošnem sodišču Evropske unije (v nadaljevanju: »Splošno sodišče«), s katero je zahtevala razveljavitev odločbe Komisije EU v zvezi s svojo udeležbo pri prepovedanih ravnanjih. Glavni argument družbe Valve je temeljil na trditvi, da je skupaj z drugimi vključenimi založniki le uveljavljala svoje avtorske pravice, zaradi česar naj bi upravičeno omejila aktivacijo videoiger v določenih državah EU. Splošno sodišče je v sodbi št. T-172/21, izdani dne 27. 9. 2023, zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke.
V sodbi je Splošno sodišče potrdilo odločitev Komisije EU, da je med družbo Valve in vsakim od petih omenjenih založnikov obstajal omejevalni sporazum oziroma usklajeno ravnanje. Uporabniki lahko videoigre na platformi Steam kupijo neposredno v spletni trgovini Steam Store ali pri tretjih prodajalcih. Pri nakupu pri tretji osebi morajo uporabniki za aktivacijo igre na platformi Steam uporabiti edinstveno kodo oz. aktivacijski ključ.
Namen ukrepov geografskega blokiranja aktivacijskih ključev, ki so jih izvajali družba Valve Corp. in drugi založniki iger, je bil preprečiti, da bi videoigre, ki se v določenih državah prodajajo po nižjih cenah, kupovali distributerji ali uporabniki v državah, kjer so cene bistveno višje. Zato je Splošno sodišče sklenilo, da namen teh ukrepov geografskega blokiranja ni bil varstvo avtorskih pravic založnikov računalniških videoiger, kot so zatrjevale vpletene družbe. Namesto tega je bil njihov glavni namen preprečiti vzporedni uvoz teh videoiger in zaščititi visoke licenčnine, ki so jih pobrali založniki, oziroma dobiček, ki ga je ustvarila družba Valve.
Splošno sodišče je v zvezi s svojo odločitvijo določilo tudi pomembno načelo glede razmerja med konkurenčnim in avtorskim pravom EU. Natančneje, poudarilo je, da je avtorska pravica namenjena predvsem varstvu pravic imetnikov pravic, saj jim zagotavlja možnost, da svojo zaščiteno intelektualno lastnino komercialno izkoriščajo in dajejo na voljo prek licenčnih dogovorov v zameno za plačilo. Vendar pa avtorska pravica imetnikom pravic ne zagotavlja možnosti, da zahtevajo najvišje možno nadomestilo ali se ukvarjajo s praksami, ki povzročajo umetne razlike v cenah med razdeljenimi nacionalnimi trgi. Takšna razdelitev trga in posledične umetno ustvarjene razlike v cenah niso združljive s cilji enotnega notranjega trga EU.