Evropsko sodišče za človekove pravice (»ESČP«) je v torek, 14. 9. 2021, objavilo sodbo v zadevi Pintar in ostali proti Sloveniji, s katero je odločilo, da razlaščeni vlagatelji v Sloveniji pri bančnih izbrisih v letih 2013 in 2014 niso imeli možnosti učinkovitega pravnega sredstva.
Sodba se nanaša na skupno sedem pritožnikov, med katerimi je enega zastopala naša odvetniška pisarna, ki so vložili pravna sredstva zaradi neobstoja ustreznih pravnih postopkov, v katerih bi imeli možnost izpodbijati izredne ukrepe Banke Slovenije, na podlagi katerih so leta 2013 in 2014 prenehale kvalificirane obveznosti bank. Konkretni ukrepi so za pritožnike pomenili prenehanje njihovih delnic in podrejenih obveznic.
Sporne odločbe Banke Slovenije so temeljile na določbah slovenskega prava, zlasti Zakona o bančništvu. Slednje so po mnenju ESČP sicer ustrezne z vidika dostopnosti in predvidljivosti, vendar morajo vsak poseg v mirno uživanje premoženja spremljati tudi procesne garancije, ki prizadetemu posamezniku zagotavljajo razumno možnost, da predstavi svoj primer odgovornim oblastem z namenom učinkovitega izpodbijanja ukrepov, ki posegajo v njegove pravice.
ESČP je odločilo, da delnice in obveznice v konkretni zadevi pomenijo premoženje v smislu 1. člena Protokola št. 1 k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (»EKČPTS«), ki določa, da ima vsaka fizična ali pravna oseba pravico do mirnega uživanja svojega premoženja ter da premoženje ne sme biti nikomur odvzeto, razen če je to v javnem interesu, v skladu s pogoji, ki jih določa zakon, ter ob spoštovanju splošnih načel mednarodnega prava. Vsled temu je prenehanje konkretnih delnic in obveznic predstavljalo poseg v premoženje pritožnikov.
Niti zahtevek za povračilo škode po Zakonu o bančništvu niti druga pravna sredstva, ki so jih uporabili nekateri od pritožnikov, po mnenju ESČP niso zagotovili razumne možnosti izpodbijanja odločb Banke Slovenije oz. uveljavljanja zahteve po povračilu škode. Hkrati pa posega v premoženje pritožnikov niso spremljale ustrezne procesne garancije, zato poseg ni bil zakonit v smislu 1. člena Protokola št. 1 k EKČPTS.
ESČP je posebej poudarilo, da mora država skladno z EKČPTS in pod nadzorom Odbora ministrov uporabiti ustrezne splošne in posebne ukrepe, s katerimi bo pritožnikom zagotovila pravice, ki so jim bile kršene. Ukrepi morajo biti sprejeti tudi glede vseh drugih, ki so v enakem položaju kot pritožniki. Vsi navedeni morajo torej imeti dostop do pravnega postopka, ki jim bo omogočil učinkovito izpodbijanje posega v njihovo premoženje, in sicer takoj, ko je to možno.
ESČP pritožnikom ni prisodilo premoženjske škode, s pojasnilom, da ne more špekulirati, kakšen bi bil izid postopkov, če bi pritožniki lahko učinkovito izpodbijali te odločbe v postopkih, ki bi ustrezali procesnim obveznostim države po 1. členu Protokola št. 1 k EKČPTS. Prisodilo pa jim je nepremoženjsko škodo in stroške postopka, pri čemer je v zvezi z nepremoženjsko škodo pojasnilo, da je to, da niso mogli zahtevati povračila škode in so bili v negotovosti glede pravnega sredstva, ki bi jim to omogočilo, pritožnikom povzročilo stisko.
