Sodišče Evropske unije (»Sodišče EU«) je v zadevi, opr. št. C‑106/22, s področja svobode ustanavljanja v EU, presojalo, ali je tožena stranka, madžarski organ za varstvo konkurence Innovációs és Technológiai Miniszter (»Ministrstvo«) upravičeno zavrnil priglašeno koncentracije tožeče stranke, madžarske družbe Xella Magyarország Építőanyagipari Kft. (»Xella Magyarország«).
Madžarska družba Xella Magyarország, proizvajalec betonskega gradbenega materiala v lasti nemške družbe, katere končni lastnik je registriran na Bermudih, je pred madžarskim sodiščem izpodbijala odločbo Ministrstva, s katero ji je prepovedalo prevzem madžarske družbe Janes és Társa, ki upravlja kamnolom gramoza, peska in gline.
Ministrstvo je zavzelo stališče, da je treba družbo Janes és Társa obravnavati kot »strateško družbo« v skladu z nacionalnim mehanizmom pregleda tujih naložb, katere vzpostavitev nalaga Uredba (EU) 2019/452 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. 3. 2019 o vzpostavitvi okvira za pregled neposrednih tujih naložb v Uniji (»Uredba 2019/452«). Po mnenju Ministrstva bi prenos lastništva strateške družbe v posredno last družbe, registrirane v tretji državi (tj. na Bermudih) predstavljalo dolgoročnejše tveganje za zanesljivost oskrbe gradbenega sektorja s surovinami, kot so gramoz, pesek in glina.
V postopku predhodnega odločanja je madžarsko sodišče naslovilo vprašanje na Sodišče EU, ali je zadevni nacionalni mehanizem pregleda tujih naložb, ki omogoča prepoved naložbe v družbo, ki se šteje za strateško:
- kadar bi prišlo do koncentracije strateške družbe z drugo družbo, ki je del skupine družb s sedežem v več državah članicah, nad katero ima družba iz tretje države večinski nadzor, ali
- kadar koncentracija škoduje ali bi lahko škodila nacionalnemu interesu pri zagotavljanju zanesljivosti oskrbe gradbenega sektorja, zlasti na lokalni ravni, glede osnovnih surovin, kot so gramoz, pesek in glina,
združljiv s pravom EU.
Sodišče EU je razsodilo, da je treba vprašanje preučiti izključno v luči svobode ustanavljanja, ki jo uživajo družbe v EU, in da takšen mehanizem pregleda tujih naložb nasprotuje temeljni svobodi, kot je določena v členu 49 Pogodbe o delovanju Evropske unije, ki omogoča fizični ali pravni osebi, da stalno in neprekinjeno opravlja gospodarsko dejavnost v eni ali več državah članicah EU brez ovir, ki jih ustvarijo te države članice.
Sodišče EU je ocenilo, da zadevna koncentracija ne spada na področje uporabe Uredbe 2019/452 in zato ne more biti predmet pregleda po mehanizmu pregledov tujih naložb, saj se zadevna uredba uporablja izključno za naložbe družb iz tretjih držav v Evropski uniji. Dejstvo, da družba, registrirana v tretji državi, izvaja večinski nadzor nad vlagateljem s stalnim prebivališčem v Evropski uniji, torej ne upravičuje uporabe Uredbe 2019/452. Po mnenju Sodišča EU zadevni mehanizem pregleda predstavlja omejitev svobode ustanavljanja. Te omejitve pa ni mogoče upravičiti s ciljem zagotavljanja zanesljive oskrbe gradbenega sektorja z gramozom, peskom in glino, saj ne zadeva temeljnega družbenega interesa v smislu ustaljene sodne prakse Sodišča EU, kot je to v primeru zanesljivosti oskrbe naftnega, telekomunikacijskega in energetskega sektorja.
