Nepogojne bančne garancije oziroma bančne garancije “na prvi poziv” se uvrščajo med najvarnejše instrumente zavarovanja pred različnimi riziki pri poslovanju. Z izdajo bančne garancije prevzema banka kot garant obveznost nasproti prejemniku garancije (upravičencu), da mu bo poravnala obveznost, ki je tretja oseba ne bi poravnala ob zapadlosti. Če naročnik zahteva plačilo bančne garancije in so izpolnjeni v garanciji navedeni pogoji, je garant (banka) upravičencu iz bančne garancije dolžan poravnati obveznost ne glede na temeljno pogodbeno razmerje med upravičencem in naročnikom bančne garancije. Ravno zaradi abstraktne narave in neodvisnosti od osnovnega pravnega posla pa lahko pride do najrazličnejših zlorab bančne garancije.
Sodišča bodo le redko posegla v unovčenje bančne garancije, pri čemer obstaja nekaj primerov, ko lahko naročnik bančne garancije upravičencu prepreči plačilo zneska iz bančne garancije. V skladu s slovensko sodno prakso lahko sodišča posežejo v unovčenje v primeru zlorabe bančne garancije, kadar je upravičenec ravnal zvijačno oziroma v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, in sicer z izdajo začasne odredbe, s katero se garantu (banki) prepove izplačilo upravičencu po bančni garanciji. Primeroma, na zlorabo bančne garancije je mogoče sklepati v primeru predložitve zahteve za unovčenje bančne garancije kljub predhodnim nedvoumnim izjavam upravičenca, da so bila dela v celoti izvedena, ali po predčasnem odstopu od temeljnega pravnega posla, oziroma v primeru jasnih in očitnih kršitev pogodbenih obveznosti s strani upravičenca.
V primeru zlorabe bančne garancije bo naročnik primoran ukrepati hitro in na sodišču predlagati izdajo začasno odredbe, s katero se banki prepove izplačilo upravičencu po bančni garanciji.
